Zakon privlačnosti

Danes sem prišel do spoznanja, ki bi ga rad delil z vami, dragi prijatelji. Vsaka naša misel je obdana z nekim namenom, ki izvira iz naše predstave o resničnosti. Bolj je zakoreninjena predstava o tem kako resničnost deluje in kako vidimo mi sebe v njej, močnejši je namen. In močnejši je namen hitreje se stvari preselijo iz nevidne oblike v vidno, iz nevidnega sveta v vidnega in postanejo resnične fizične stvari in dogodki.
Vse kar obstaja in vse kar nas prežema smo si ustvarili sami, vse smo sami priklicali v svoje življenje. Vse tisto, kar je dobro in tudi vse tisto, kar je slabo. Naše razmišljanje o stvareh in dogodkih jih je priklicalo, v nas je zbudilo magnet, ki je vse to potegnil v naše življenje. Zelo je pomembno to o čem premišljujemo, zelo pa je tudi pomemben način na katerega o tem premišljujemo.
Če se obdamo z dogodki in stanji, ki znotraj nas prebujajo strah, premišljujemo o strahu, po drugi strani ga pa tudi privlačimo v obliki stanj in dogodkov, ki znotraj nas prebujajo strah, če se obdamo z dogodki in stanji, ki v nas prebujajo občutek obilja, premišljujemo o obilju na pozitiven način kar potem privlači v naše življenje obilje in če se obdamo z dogodki in stanji, ki v nas prebujajo občutek revščine premišljujemo o pomanjkanju kar potem privlači v naše življenje revščino.
Vendar pa niso pomembni dogodki in stanja, ti so le toliko pomembni, ker znotraj nas prebujajo čustva, ki potem v trenutku začnejo privlačiti v naše življenje dogodke in situacije, ki bi zadovoljile potrebo po teh čustvenih stanjih. S tem, ko prebudimo znotraj našega telesa kakšno čustvo, neodvisno od tega ali je stimulacija prišla od zunaj ali znotraj, ga v trenutku ponudimo življenju na razpolago v obliki tega kar potrebujemo, v obliki naše želje za stanjem, ki ga hočemo doživeti in življenje se v hipu odzove z dogodkom ali stanjem, da bi to našo željo zadovoljilo.
Močnejše je čustvo znotraj nas, ki se je prebudilo in bolj se ga oklepamo, bolj pritegnemo v svoje življenje stanja in dogodke, ki še bolj zadovoljijo našo potrebo po tem čustvu, ki ga že tako ali tako čutimo. Če smo torej globoko žalostni in v tej žalosti vztrajamo se vedno najdejo razlogi, da vedno znova podoživljamo to žalost … vse do tedaj, ko nam ta žalost več ni pomembna. Potem pa jo nadomesti tisto čustvo, s katerim smo se zamotili ali jo nadomestili. Bolj se krepi potreba po tem novem čustvu, bolj nas obdajajo dogodki in stanja, ki to čustvo vnašajo v naše življenje.
Konec koncev je le pomembno, da smo v življenju srečni in če življenju ponudimo čustvo sreče na razpolago kot del našega čustvovanja, nas začne življenje oskrbovati s stanji in dogodki, ki v nas budijo občutek sreče.