Klik

Naredilo je klik v tej moji mali glavi in stvari so postale jasne. Vsak od nas je sam in je sam svoja kreacije tistega kar je. Sam ustvarja svoj svet in svojo resnico.
Draga moja bitja druge resničnosti, čas je, da se opustijo stare navade in stari vzorci vsega, kar nas je držalo nazaj in stopimo, da, stopimo prav zdaj v nov svet z novimi prebliski in novo energijo. Z novo smelostjo.
Tisto kar je bilo je bilo in je preteklost. Tisto kar pride je prihodnost. Pomembno je samo kako in kje hodimo sedaj v tem trenutku. Sploh ni važno kdo in kaj, s kom ali čim in na kakšen način je bilo. To je bilo zaradi izkušnje, ki smo si jo sami pritegnili v svojo resničnost. Vendar sedaj, sedaj je čas, da hodimo tam kamor nas pač pelje življenje. Ne glede na to kar je bilo in kaj bo. Važen je trenutek tu in zdaj.

Narisal sem črto

Zarisal sem črto, takšno navpično. Takšno, ki me bo povezala z zgoraj in takšno, ki me bo povezala s spodaj. Moja črta je navpična, takšna brez vijug. Zarisal sem črto. Takšno brez vijug, v popolnosti ravno. Ozko, za las široko črto sem zarisal. Takšno, da ne bo motila pogleda nikomur. Nevidno, črto brez barv. Narisal sem črto.

Rad bi

V vsakem trenutku bi jo rad objel, to mojo dušo, v vsakem trenutku bi se rad poigral s kamenčki, ki jih čisti tok duše, tok življenja. Vsa radost, ki se nahaja znotraj mene, mojega telesa in mojih čustev je tista, ki budi v meni hrepenenje za še več. Rad bi poiskal čisti izvir življenja; tisto čisto esenco, ki v meni neti iskro in globoko hrepenenje. Rad bi se zabaval z gorami, si jih podajal in med njimi poplesaval. Rad bi se še bolj napil tistega, s čimer se opijam skozi čas. Rad bi živel zgodbo zgodb, ki je ni živel še nihče; ki se ni dotaknila še nikogar in se nikogar niti ne bo. Rad bi živel popolno resnico resnic, takšno samo mojo, s krili in z nahrbtnikom, takšno, ki me bo ponesla na drug konec sveta med iskalce in tiste, ki so našli svoj odtenek zgodbe.
Rad bi živel ljubezen, takšno brez prikazni in nasvetov; ljubezen odpeto in razigrano, skozi čarobne leče radosti in smeha Takšno z nahrbtnikom. Celovito, razigrano. Prešerno in uglašeno, polno vsega. Pojočo in takšno brez zadržkov. V vsej svoji luči žarometov, kjer se poigrava neskončno število škratov in škratinj. Takšno z nasmeškom.
Ljubezen brez zadržkov, iskreno in prekrito z nešteto zvezdami. Odeto v neskončne poljane žadu in pesmi. Takšno… V vsej svoji luči. Z nasmehom, nahrbtnikom in razigranostjo.
In v ves ta moj nahrbtnik bi se dal, dal bi sebe. In vso mojo in moje. Čisto vse, kar prinašam s sabo in kar bom prinesel. Dal bi v njega rožnati svet in razgibane podobe tistega, kar prihaja, da bi se lahko z njim podal na pot pet pesem in iskat naju.
Da, vanj bi dal naju, mene in tebe, draga moja. Dal bi vanj naju. Takšna kot sva in takšna kot postajava. Brez vseh fresk in frnikul. Točno takšna kot sva. Oba.