Rad bi

V vsakem trenutku bi jo rad objel, to mojo dušo, v vsakem trenutku bi se rad poigral s kamenčki, ki jih čisti tok duše, tok življenja. Vsa radost, ki se nahaja znotraj mene, mojega telesa in mojih čustev je tista, ki budi v meni hrepenenje za še več. Rad bi poiskal čisti izvir življenja; tisto čisto esenco, ki v meni neti iskro in globoko hrepenenje. Rad bi se zabaval z gorami, si jih podajal in med njimi poplesaval. Rad bi se še bolj napil tistega, s čimer se opijam skozi čas. Rad bi živel zgodbo zgodb, ki je ni živel še nihče; ki se ni dotaknila še nikogar in se nikogar niti ne bo. Rad bi živel popolno resnico resnic, takšno samo mojo, s krili in z nahrbtnikom, takšno, ki me bo ponesla na drug konec sveta med iskalce in tiste, ki so našli svoj odtenek zgodbe.
Rad bi živel ljubezen, takšno brez prikazni in nasvetov; ljubezen odpeto in razigrano, skozi čarobne leče radosti in smeha Takšno z nahrbtnikom. Celovito, razigrano. Prešerno in uglašeno, polno vsega. Pojočo in takšno brez zadržkov. V vsej svoji luči žarometov, kjer se poigrava neskončno število škratov in škratinj. Takšno z nasmeškom.
Ljubezen brez zadržkov, iskreno in prekrito z nešteto zvezdami. Odeto v neskončne poljane žadu in pesmi. Takšno… V vsej svoji luči. Z nasmehom, nahrbtnikom in razigranostjo.
In v ves ta moj nahrbtnik bi se dal, dal bi sebe. In vso mojo in moje. Čisto vse, kar prinašam s sabo in kar bom prinesel. Dal bi v njega rožnati svet in razgibane podobe tistega, kar prihaja, da bi se lahko z njim podal na pot pet pesem in iskat naju.
Da, vanj bi dal naju, mene in tebe, draga moja. Dal bi vanj naju. Takšna kot sva in takšna kot postajava. Brez vseh fresk in frnikul. Točno takšna kot sva. Oba.