Spoznanje

Prišel sem, prišel. Da, prišel sem. Prišel sem in sedaj sem tu, med nami. Med nami in med vami. Da, prišel sem. In seveda, sedaj sem tu. Prav tam kjer sem bil že vedno. In veste kaj, počnem prav to, kar sem vedno počel. Vendar sedaj malo drugače…
Tu sem zaradi sebe in zaradi svoje lastne moči. Prišel sem ustvarjat iz svoje lastne moči. Prišel sem gradit tisto, kar nekoč nisem, ker me je bilo strah. Nekoč že davno. Ko sem se še iskal, ko sem iskal po olupani lupini paradižnika in mi je drselo. Drselo mi je. In takrat nisem vedel kaj naj. Sedaj pa vem, da se moram le prepustiti in da takrat ne bo več drselo.

Klik

Naredilo je klik v tej moji mali glavi in stvari so postale jasne. Vsak od nas je sam in je sam svoja kreacije tistega kar je. Sam ustvarja svoj svet in svojo resnico.
Draga moja bitja druge resničnosti, čas je, da se opustijo stare navade in stari vzorci vsega, kar nas je držalo nazaj in stopimo, da, stopimo prav zdaj v nov svet z novimi prebliski in novo energijo. Z novo smelostjo.
Tisto kar je bilo je bilo in je preteklost. Tisto kar pride je prihodnost. Pomembno je samo kako in kje hodimo sedaj v tem trenutku. Sploh ni važno kdo in kaj, s kom ali čim in na kakšen način je bilo. To je bilo zaradi izkušnje, ki smo si jo sami pritegnili v svojo resničnost. Vendar sedaj, sedaj je čas, da hodimo tam kamor nas pač pelje življenje. Ne glede na to kar je bilo in kaj bo. Važen je trenutek tu in zdaj.

Narisal sem črto

Zarisal sem črto, takšno navpično. Takšno, ki me bo povezala z zgoraj in takšno, ki me bo povezala s spodaj. Moja črta je navpična, takšna brez vijug. Zarisal sem črto. Takšno brez vijug, v popolnosti ravno. Ozko, za las široko črto sem zarisal. Takšno, da ne bo motila pogleda nikomur. Nevidno, črto brez barv. Narisal sem črto.

Rad bi

V vsakem trenutku bi jo rad objel, to mojo dušo, v vsakem trenutku bi se rad poigral s kamenčki, ki jih čisti tok duše, tok življenja. Vsa radost, ki se nahaja znotraj mene, mojega telesa in mojih čustev je tista, ki budi v meni hrepenenje za še več. Rad bi poiskal čisti izvir življenja; tisto čisto esenco, ki v meni neti iskro in globoko hrepenenje. Rad bi se zabaval z gorami, si jih podajal in med njimi poplesaval. Rad bi se še bolj napil tistega, s čimer se opijam skozi čas. Rad bi živel zgodbo zgodb, ki je ni živel še nihče; ki se ni dotaknila še nikogar in se nikogar niti ne bo. Rad bi živel popolno resnico resnic, takšno samo mojo, s krili in z nahrbtnikom, takšno, ki me bo ponesla na drug konec sveta med iskalce in tiste, ki so našli svoj odtenek zgodbe.
Rad bi živel ljubezen, takšno brez prikazni in nasvetov; ljubezen odpeto in razigrano, skozi čarobne leče radosti in smeha Takšno z nahrbtnikom. Celovito, razigrano. Prešerno in uglašeno, polno vsega. Pojočo in takšno brez zadržkov. V vsej svoji luči žarometov, kjer se poigrava neskončno število škratov in škratinj. Takšno z nasmeškom.
Ljubezen brez zadržkov, iskreno in prekrito z nešteto zvezdami. Odeto v neskončne poljane žadu in pesmi. Takšno… V vsej svoji luči. Z nasmehom, nahrbtnikom in razigranostjo.
In v ves ta moj nahrbtnik bi se dal, dal bi sebe. In vso mojo in moje. Čisto vse, kar prinašam s sabo in kar bom prinesel. Dal bi v njega rožnati svet in razgibane podobe tistega, kar prihaja, da bi se lahko z njim podal na pot pet pesem in iskat naju.
Da, vanj bi dal naju, mene in tebe, draga moja. Dal bi vanj naju. Takšna kot sva in takšna kot postajava. Brez vseh fresk in frnikul. Točno takšna kot sva. Oba.

Zahvala

Sveti trenutek je vsak trenutek, ki ga živimo, draga bitja svetlobe. Rad z vami delim to lučko, ki je z mano in v meni, rad z vami kramljam. Ljubim vas. Pomen vaših življenj mi je neskončno velik. Zelo sem vesel, da sem prišel na ta sveti planet raziskovat svobodni izraz in so-ustvarjanje resničnosti. Zelo rad z vami soustvarjam, pa kar koli že to je, rad opazujem lučke, kako se mešajo in ustvarjajo nove izraze in nove resničnosti. Zelo lepi smo v tem kar počnemo. Zelo rad sem z vami, na tem svetem planetu. In hvala, da ga delite vi z mano.

Zakon privlačnosti

Danes sem prišel do spoznanja, ki bi ga rad delil z vami, dragi prijatelji. Vsaka naša misel je obdana z nekim namenom, ki izvira iz naše predstave o resničnosti. Bolj je zakoreninjena predstava o tem kako resničnost deluje in kako vidimo mi sebe v njej, močnejši je namen. In močnejši je namen hitreje se stvari preselijo iz nevidne oblike v vidno, iz nevidnega sveta v vidnega in postanejo resnične fizične stvari in dogodki.
Vse kar obstaja in vse kar nas prežema smo si ustvarili sami, vse smo sami priklicali v svoje življenje. Vse tisto, kar je dobro in tudi vse tisto, kar je slabo. Naše razmišljanje o stvareh in dogodkih jih je priklicalo, v nas je zbudilo magnet, ki je vse to potegnil v naše življenje. Zelo je pomembno to o čem premišljujemo, zelo pa je tudi pomemben način na katerega o tem premišljujemo.
Če se obdamo z dogodki in stanji, ki znotraj nas prebujajo strah, premišljujemo o strahu, po drugi strani ga pa tudi privlačimo v obliki stanj in dogodkov, ki znotraj nas prebujajo strah, če se obdamo z dogodki in stanji, ki v nas prebujajo občutek obilja, premišljujemo o obilju na pozitiven način kar potem privlači v naše življenje obilje in če se obdamo z dogodki in stanji, ki v nas prebujajo občutek revščine premišljujemo o pomanjkanju kar potem privlači v naše življenje revščino.
Vendar pa niso pomembni dogodki in stanja, ti so le toliko pomembni, ker znotraj nas prebujajo čustva, ki potem v trenutku začnejo privlačiti v naše življenje dogodke in situacije, ki bi zadovoljile potrebo po teh čustvenih stanjih. S tem, ko prebudimo znotraj našega telesa kakšno čustvo, neodvisno od tega ali je stimulacija prišla od zunaj ali znotraj, ga v trenutku ponudimo življenju na razpolago v obliki tega kar potrebujemo, v obliki naše želje za stanjem, ki ga hočemo doživeti in življenje se v hipu odzove z dogodkom ali stanjem, da bi to našo željo zadovoljilo.
Močnejše je čustvo znotraj nas, ki se je prebudilo in bolj se ga oklepamo, bolj pritegnemo v svoje življenje stanja in dogodke, ki še bolj zadovoljijo našo potrebo po tem čustvu, ki ga že tako ali tako čutimo. Če smo torej globoko žalostni in v tej žalosti vztrajamo se vedno najdejo razlogi, da vedno znova podoživljamo to žalost … vse do tedaj, ko nam ta žalost več ni pomembna. Potem pa jo nadomesti tisto čustvo, s katerim smo se zamotili ali jo nadomestili. Bolj se krepi potreba po tem novem čustvu, bolj nas obdajajo dogodki in stanja, ki to čustvo vnašajo v naše življenje.
Konec koncev je le pomembno, da smo v življenju srečni in če življenju ponudimo čustvo sreče na razpolago kot del našega čustvovanja, nas začne življenje oskrbovati s stanji in dogodki, ki v nas budijo občutek sreče.

O resnici

Danes bi rad pisal o resnici. Veste dragi moji prijatelji resnica je kot gnezdo iz katerega se vali ptičji zarod. Je kot jutranja sapica na kateri plavajo nežna krila malih ptičkov, ki se igrajo v prvih sončnih žarkih. Je razposajena in igriva, le priložnost ji moramo dati. Velika večina ljudi pa misli, da je morda resnica le preveč resna kar je pač res(nica) in jo je potrebno jemati preveč res(no).
Dragi moji temu sploh ni tako. Resnica je igriva in vesela, je razposajena in vedno, ko stopi skozi vrata pogleda levo in desno in se šele takrat odloči kateri svoj izraz si bo nadela. Dostikrat sicer ne posluša in se ujame v igre resnobe ter zateži sama sebi in vsem ostalim, ki jo poslušajo, vendar pa zna tudi biti zelo zabavna in preprosta.
Ko vstopimo v prostor jo je le potrebno vdihniti in dihati z njo skozi vse naše telo in šele potem se je potrebno odločiti v katero smer naj z njo uberemo. Vendar pa so stvari na svetu zelo sproščujoče in pristne, če na njih gledamo tako. Nobena resnica še ni bila tako resna, da se nismo mogli več od-resniti. Če smo to seveda želeli, kajti vsak od nas ima svobodno voljo in mu je popolnoma dopuščeno, da se začne premikati po stezi po kateri si to želi. Jaz izbiram resnico vedrosti, svobode, odrešitve in ljubezni.