Lepota

Vsak svet na katerem sem bil mi je prinesel nove izkušnje, a takrat ko sem zakoračil na Zemljo, ta sveti planet, se je nekaj spremenilo. Hodil sem in hodil in poizkušal dojeti lepoto vsega tega kar me je obkrožalo in božalo nitke mojega bitja. Kar naenkrat sem se počutil kot prerojen, bil sem prerok med preroki, moj svet se je ustavil, kajti spoznal sem, da spoznal sem kako lepo je lahko življenje na trdni skorji nečesa kar izvira iz popolne zavesti. Zavzdihnil sem in si rekel: Dragi bog, kako čudovito je lahko življenje, ko ga dojemaš skozi tvoje oči in ko dojameš lepoto resnice.
Da, hodil sem takrat in si domišljal, da je vse mogoče. A naposled sem spoznal, da vse je mogoče, če le dovolj verjameš in upaš slediti tistemu nareku, ki prihaja iz tvojih ust in iz tvoje glave. Res je čudovito biti tukaj in zdaj in dojemati stvari iz te perspektive, hoditi po modrini in neotepajoč se dopustiti, da se stvari zgodijo same od sebe. Lepo je biti tukaj na tej zemlji, na planetu, ki ima prečudovito ime – Zemlja.
Tudi takrat, ko še nisem bil tu in še nisem vedel tega sem se zavedal, da lepota obstaja, vendar pa, da je lahko nekaj tako lepega kot je ta sveti planet Zemlja, kdo bi si mislil. Rad imam ta planet, to Zemljo in rad imam vse kar obstaja in kar hodi in lazi po Zemlji, kajti to je pravo bogastvo, ki ga ne najdeš nikjer drugje v vesolju.
Ves prepoten sem se sklanjal k skalnata ponjavi in se zamislil nad tem, kar doživljam tu in zdaj. Bilo je preprosto čudovito in kar je tukaj je tudi tam. In kar je tam je tudi tukaj. Lepota. Vse je lepo in vse prežema lepota vseh lepot. Rad imam ta lepi planet, ki se imenuje Zemlja. In vse kar prebiva na njem.

Brezpogojno sprejemanje

Brezpogojno sprejemanje nečesa prinaša nov koncept razumevanja v naše bitje. Vse kar prej ni bilo del nas kar naenkrat postane del nas in vse čemur smo se prej odrekali v imenu božanskega zunaj nas sedaj častimo kot božansko znotraj nas. Vsaka misel, vsak koncept je tisti, ki se ustvari znotraj nas, ki rodi vseobsežno predstavo tistega kar je in vse to smo mi, vse to je ljubezen, ki izvira iz nas samih. Med tem, ko hodimo po tem svetem planetu se nenehno sprašujemo kdo smo mi in kdo so drugi, toda vedite, da smo vsi mi in da smo vsi mi oni drugi. Vsi smo vse, vsi smo čisto vse. Vsak je del nas in mi smo del vsakega, ki je del nas samih.
Vsak nas je delček celote, vsak nas je brezpogojnost, ki tli v vsakem od nas. Vse resnice so tiste resnice, ki brezpogojno in neodvisno nas od ustvarjajo naš svet, ne glede na to kako gledamo nanj. Vse kar nas navdaja s spoznanjem najvišjega dobrega, vse to je tisto, kar nas radosti, vse kar spoznamo je spoznanje najvišjega božanskega znotraj nas samih.
Vedno, ko iščemo in vedno, ko pridemo do tja, kamor smo želeli, vedno postanemo boljši. Boljši v vsej svoji biti, boljši v vsem svojem poslanstvu. Ko se sporečemo s sosedom, vedno, takrat si zaželimo, da bi bile okoliščine drugačne in da bi zadeva šla v drugo stran. V resnici si želimo biti neskončno radostni, da se nam ne bi bilo potrebno ukvarjati s tem kakšni so drugi. Pa saj, niti v končni fazi ni bilo nikoli niti važno kdo so drugi…

Dopuščanje

Vsak od nas je že kdaj poletel na rdeči, žametni preprogi tistega, kar se mu je zdelo kot resnica in vsak od nas je tu in tam začel pot tam kjer bi jo naj končal. Vsak od nas si je tu in tam naložil trpljenje, ki ne bi bilo potrebno, da bi končno lahko vstopil v veliko dvorano vsega kar je, se opojil z resnico in dejanji, ki izvirajo iz nje ter stekel k viru ljubezni. Vsak od nas si je tu in tam želel…
Vendar želje niso vse kar priteka od tam kjer se nahaja naš svet, naša notranja resnica, od tam prihaja mnogo več vsega, s čimer si bogatimo obstajanje na tem svetu. Vse kar obstaja prihaja iz vira resnice in ljubezni. Vsak od nas je prišel sem se igrat in ustvarjat nemo in nenemo resnico vsega tistega kar je in kar ni, vsak od nas si je ustvaril začaran svet prikazni, ki nam pomagajo hoditi po potki, ki nas vodi tja kamor hočemo priti.
Vsi si želimo ljubezni in sreče, vsak od nas želi biti ljubljen in srečen v tem kar je in kar se mu dogaja. Vsi zapeljujemo življenje in ga prosimo naj nas obdari z ljubeznijo in srečo.
Vedno, ko zaprosimo življenje za nekaj, to tudi dobimo. Pravzaprav dobimo še malo več za popotnico in entuziazem, ki smo ga izkazali v izraženi potrebi. Dobimo čisto vse, da se lahko zadovoljimo v tej naši želji in da postanemo skozi njeno uporabo še boljši popotniki skozi čas in prostor. Vse nam je že dano, že takoj, ko vdihnemo in si zaželimo, vse nam je že dano

Spoznanje

Prišel sem, prišel. Da, prišel sem. Prišel sem in sedaj sem tu, med nami. Med nami in med vami. Da, prišel sem. In seveda, sedaj sem tu. Prav tam kjer sem bil že vedno. In veste kaj, počnem prav to, kar sem vedno počel. Vendar sedaj malo drugače…
Tu sem zaradi sebe in zaradi svoje lastne moči. Prišel sem ustvarjat iz svoje lastne moči. Prišel sem gradit tisto, kar nekoč nisem, ker me je bilo strah. Nekoč že davno. Ko sem se še iskal, ko sem iskal po olupani lupini paradižnika in mi je drselo. Drselo mi je. In takrat nisem vedel kaj naj. Sedaj pa vem, da se moram le prepustiti in da takrat ne bo več drselo.

Klik

Naredilo je klik v tej moji mali glavi in stvari so postale jasne. Vsak od nas je sam in je sam svoja kreacije tistega kar je. Sam ustvarja svoj svet in svojo resnico.
Draga moja bitja druge resničnosti, čas je, da se opustijo stare navade in stari vzorci vsega, kar nas je držalo nazaj in stopimo, da, stopimo prav zdaj v nov svet z novimi prebliski in novo energijo. Z novo smelostjo.
Tisto kar je bilo je bilo in je preteklost. Tisto kar pride je prihodnost. Pomembno je samo kako in kje hodimo sedaj v tem trenutku. Sploh ni važno kdo in kaj, s kom ali čim in na kakšen način je bilo. To je bilo zaradi izkušnje, ki smo si jo sami pritegnili v svojo resničnost. Vendar sedaj, sedaj je čas, da hodimo tam kamor nas pač pelje življenje. Ne glede na to kar je bilo in kaj bo. Važen je trenutek tu in zdaj.

Narisal sem črto

Zarisal sem črto, takšno navpično. Takšno, ki me bo povezala z zgoraj in takšno, ki me bo povezala s spodaj. Moja črta je navpična, takšna brez vijug. Zarisal sem črto. Takšno brez vijug, v popolnosti ravno. Ozko, za las široko črto sem zarisal. Takšno, da ne bo motila pogleda nikomur. Nevidno, črto brez barv. Narisal sem črto.

Rad bi

V vsakem trenutku bi jo rad objel, to mojo dušo, v vsakem trenutku bi se rad poigral s kamenčki, ki jih čisti tok duše, tok življenja. Vsa radost, ki se nahaja znotraj mene, mojega telesa in mojih čustev je tista, ki budi v meni hrepenenje za še več. Rad bi poiskal čisti izvir življenja; tisto čisto esenco, ki v meni neti iskro in globoko hrepenenje. Rad bi se zabaval z gorami, si jih podajal in med njimi poplesaval. Rad bi se še bolj napil tistega, s čimer se opijam skozi čas. Rad bi živel zgodbo zgodb, ki je ni živel še nihče; ki se ni dotaknila še nikogar in se nikogar niti ne bo. Rad bi živel popolno resnico resnic, takšno samo mojo, s krili in z nahrbtnikom, takšno, ki me bo ponesla na drug konec sveta med iskalce in tiste, ki so našli svoj odtenek zgodbe.
Rad bi živel ljubezen, takšno brez prikazni in nasvetov; ljubezen odpeto in razigrano, skozi čarobne leče radosti in smeha Takšno z nahrbtnikom. Celovito, razigrano. Prešerno in uglašeno, polno vsega. Pojočo in takšno brez zadržkov. V vsej svoji luči žarometov, kjer se poigrava neskončno število škratov in škratinj. Takšno z nasmeškom.
Ljubezen brez zadržkov, iskreno in prekrito z nešteto zvezdami. Odeto v neskončne poljane žadu in pesmi. Takšno… V vsej svoji luči. Z nasmehom, nahrbtnikom in razigranostjo.
In v ves ta moj nahrbtnik bi se dal, dal bi sebe. In vso mojo in moje. Čisto vse, kar prinašam s sabo in kar bom prinesel. Dal bi v njega rožnati svet in razgibane podobe tistega, kar prihaja, da bi se lahko z njim podal na pot pet pesem in iskat naju.
Da, vanj bi dal naju, mene in tebe, draga moja. Dal bi vanj naju. Takšna kot sva in takšna kot postajava. Brez vseh fresk in frnikul. Točno takšna kot sva. Oba.