V brezupnem hlepenju
Nisem videl,
Da je lepota v meni,
Ne izven mene.
Da je moja ženska
V meni,
Ne izven mene.
In ko sem spoznal
To mojo družico
Še višje sem se podal
V gore.
Hodil sem za njo,
Hodil sem pred njo
In vriskal
Pel sem in vpil
Od radosti in sreče,
Kajti ona je ta,
Ta ki me zjutraj zbudi
In ta s katero grem zvečer spat.
Ona je ta.

Most miselne energije

Vsak od nas je poučen o modrosti življenja, vsakemu od nas je dano vse, a je od vsakega posameznika odvisno kaj bo počel s tem kar ima. Vsaka misel, ki prihaja skozi neštete svetove je prefinjen nosilec modrosti, ki prežema vse kar obstaja. Iz nje lahko prejmemo vso modrost ali pa nič modrosti. Odvisno je od nas in prostora iz katerega si upamo pogledati na tok misli, ki teče iz božanskega. Vsak od nas je mogočen, vsemogočen in lahko ustvarja čisto vse kar si želi. Včasih je potrebno le malo pozornosti in odprtosti, da si dovolimo prestopiti mejo med ustvarjalnostjo in neustvarjalnostjo.

Moje življenjsko poslanstvo, moja strast

Moje življenjsko poslanstvo je trositi milost po svetu, se učiti iz tega in biti vedno v sladu in harmoniji s tem kar sem. Dovoliti ljudem, da so to kar si želijo je največji dar, kar ga lahko daš človeštvu.
Skozi nas teče neskončna reka milosti, ki se obnaša v skladu z našo osebnostjo. Oblikuje meandre in pritoke, potočke; vse to izvira iz nas samih. Nikoli noben potok ne priteče iz katere druge smeri, vse priteka le iz nas samih. Vse kar se nam je kdaj koli zgodilo, se nam je zgodilo zaradi nas samih in zaradi naše lastne percepcije sveta, vse kar smo kdaj koli doživeli smo doživeli zaradi nas samih. Vse je prišlo iz našega srca, ki je vir vseh potokov in kamor se vsi potoki stekajo. Še več to niso le potoki, to so deroče reke in morja, ki oblikujejo naš čustveni svet in svet tega kar smo ter kar predstavljamo.
Naša pot je vedno v skladu s temi vodnimi površinami, ki dajejo življenje. Življenje je tisto zaradi česar smo tu in ne obratno; življenje je vir vsega kar vidimo in vsega kar okušamo na katerikoli ravni. Blagoslovljen je vsak od nas posamezno, tisti, ki živi življenje polno.

Čas je za pot naprej

Včasih je težko izpustit stvari, ki so se zgodile v preteklosti. Še posebno je to težko, ko so nam te stvari pomenile dosti na čustveni ravni in so v naše življenje prinesle širitev naše duše in duhovno rast na vseh nivojih. Težko je, ne počutimo se dobro. Stvari se nenehno ponavljajo v naši glavi, a kar na enkrat v glavi napravi klik. Dobro je, da ga poslušamo in da sledimo odjeku njegovega tleska. Zavemo se, da nismo več sami, da so stvari bile tu z razlogom in da nam je to pomagalo zlesti eno stopničko višje v našem dojemanju sveta. Takrat je čas, da se poslovimo od preteklosti in gremo naprej

Lepota

Vsak svet na katerem sem bil mi je prinesel nove izkušnje, a takrat ko sem zakoračil na Zemljo, ta sveti planet, se je nekaj spremenilo. Hodil sem in hodil in poizkušal dojeti lepoto vsega tega kar me je obkrožalo in božalo nitke mojega bitja. Kar naenkrat sem se počutil kot prerojen, bil sem prerok med preroki, moj svet se je ustavil, kajti spoznal sem, da spoznal sem kako lepo je lahko življenje na trdni skorji nečesa kar izvira iz popolne zavesti. Zavzdihnil sem in si rekel: Dragi bog, kako čudovito je lahko življenje, ko ga dojemaš skozi tvoje oči in ko dojameš lepoto resnice.
Da, hodil sem takrat in si domišljal, da je vse mogoče. A naposled sem spoznal, da vse je mogoče, če le dovolj verjameš in upaš slediti tistemu nareku, ki prihaja iz tvojih ust in iz tvoje glave. Res je čudovito biti tukaj in zdaj in dojemati stvari iz te perspektive, hoditi po modrini in neotepajoč se dopustiti, da se stvari zgodijo same od sebe. Lepo je biti tukaj na tej zemlji, na planetu, ki ima prečudovito ime – Zemlja.
Tudi takrat, ko še nisem bil tu in še nisem vedel tega sem se zavedal, da lepota obstaja, vendar pa, da je lahko nekaj tako lepega kot je ta sveti planet Zemlja, kdo bi si mislil. Rad imam ta planet, to Zemljo in rad imam vse kar obstaja in kar hodi in lazi po Zemlji, kajti to je pravo bogastvo, ki ga ne najdeš nikjer drugje v vesolju.
Ves prepoten sem se sklanjal k skalnata ponjavi in se zamislil nad tem, kar doživljam tu in zdaj. Bilo je preprosto čudovito in kar je tukaj je tudi tam. In kar je tam je tudi tukaj. Lepota. Vse je lepo in vse prežema lepota vseh lepot. Rad imam ta lepi planet, ki se imenuje Zemlja. In vse kar prebiva na njem.

Brezpogojno sprejemanje

Brezpogojno sprejemanje nečesa prinaša nov koncept razumevanja v naše bitje. Vse kar prej ni bilo del nas kar naenkrat postane del nas in vse čemur smo se prej odrekali v imenu božanskega zunaj nas sedaj častimo kot božansko znotraj nas. Vsaka misel, vsak koncept je tisti, ki se ustvari znotraj nas, ki rodi vseobsežno predstavo tistega kar je in vse to smo mi, vse to je ljubezen, ki izvira iz nas samih. Med tem, ko hodimo po tem svetem planetu se nenehno sprašujemo kdo smo mi in kdo so drugi, toda vedite, da smo vsi mi in da smo vsi mi oni drugi. Vsi smo vse, vsi smo čisto vse. Vsak je del nas in mi smo del vsakega, ki je del nas samih.
Vsak nas je delček celote, vsak nas je brezpogojnost, ki tli v vsakem od nas. Vse resnice so tiste resnice, ki brezpogojno in neodvisno nas od ustvarjajo naš svet, ne glede na to kako gledamo nanj. Vse kar nas navdaja s spoznanjem najvišjega dobrega, vse to je tisto, kar nas radosti, vse kar spoznamo je spoznanje najvišjega božanskega znotraj nas samih.
Vedno, ko iščemo in vedno, ko pridemo do tja, kamor smo želeli, vedno postanemo boljši. Boljši v vsej svoji biti, boljši v vsem svojem poslanstvu. Ko se sporečemo s sosedom, vedno, takrat si zaželimo, da bi bile okoliščine drugačne in da bi zadeva šla v drugo stran. V resnici si želimo biti neskončno radostni, da se nam ne bi bilo potrebno ukvarjati s tem kakšni so drugi. Pa saj, niti v končni fazi ni bilo nikoli niti važno kdo so drugi…

Dopuščanje

Vsak od nas je že kdaj poletel na rdeči, žametni preprogi tistega, kar se mu je zdelo kot resnica in vsak od nas je tu in tam začel pot tam kjer bi jo naj končal. Vsak od nas si je tu in tam naložil trpljenje, ki ne bi bilo potrebno, da bi končno lahko vstopil v veliko dvorano vsega kar je, se opojil z resnico in dejanji, ki izvirajo iz nje ter stekel k viru ljubezni. Vsak od nas si je tu in tam želel…
Vendar želje niso vse kar priteka od tam kjer se nahaja naš svet, naša notranja resnica, od tam prihaja mnogo več vsega, s čimer si bogatimo obstajanje na tem svetu. Vse kar obstaja prihaja iz vira resnice in ljubezni. Vsak od nas je prišel sem se igrat in ustvarjat nemo in nenemo resnico vsega tistega kar je in kar ni, vsak od nas si je ustvaril začaran svet prikazni, ki nam pomagajo hoditi po potki, ki nas vodi tja kamor hočemo priti.
Vsi si želimo ljubezni in sreče, vsak od nas želi biti ljubljen in srečen v tem kar je in kar se mu dogaja. Vsi zapeljujemo življenje in ga prosimo naj nas obdari z ljubeznijo in srečo.
Vedno, ko zaprosimo življenje za nekaj, to tudi dobimo. Pravzaprav dobimo še malo več za popotnico in entuziazem, ki smo ga izkazali v izraženi potrebi. Dobimo čisto vse, da se lahko zadovoljimo v tej naši želji in da postanemo skozi njeno uporabo še boljši popotniki skozi čas in prostor. Vse nam je že dano, že takoj, ko vdihnemo in si zaželimo, vse nam je že dano

Spoznanje

Prišel sem, prišel. Da, prišel sem. Prišel sem in sedaj sem tu, med nami. Med nami in med vami. Da, prišel sem. In seveda, sedaj sem tu. Prav tam kjer sem bil že vedno. In veste kaj, počnem prav to, kar sem vedno počel. Vendar sedaj malo drugače…
Tu sem zaradi sebe in zaradi svoje lastne moči. Prišel sem ustvarjat iz svoje lastne moči. Prišel sem gradit tisto, kar nekoč nisem, ker me je bilo strah. Nekoč že davno. Ko sem se še iskal, ko sem iskal po olupani lupini paradižnika in mi je drselo. Drselo mi je. In takrat nisem vedel kaj naj. Sedaj pa vem, da se moram le prepustiti in da takrat ne bo več drselo.

Klik

Naredilo je klik v tej moji mali glavi in stvari so postale jasne. Vsak od nas je sam in je sam svoja kreacije tistega kar je. Sam ustvarja svoj svet in svojo resnico.
Draga moja bitja druge resničnosti, čas je, da se opustijo stare navade in stari vzorci vsega, kar nas je držalo nazaj in stopimo, da, stopimo prav zdaj v nov svet z novimi prebliski in novo energijo. Z novo smelostjo.
Tisto kar je bilo je bilo in je preteklost. Tisto kar pride je prihodnost. Pomembno je samo kako in kje hodimo sedaj v tem trenutku. Sploh ni važno kdo in kaj, s kom ali čim in na kakšen način je bilo. To je bilo zaradi izkušnje, ki smo si jo sami pritegnili v svojo resničnost. Vendar sedaj, sedaj je čas, da hodimo tam kamor nas pač pelje življenje. Ne glede na to kar je bilo in kaj bo. Važen je trenutek tu in zdaj.

Narisal sem črto

Zarisal sem črto, takšno navpično. Takšno, ki me bo povezala z zgoraj in takšno, ki me bo povezala s spodaj. Moja črta je navpična, takšna brez vijug. Zarisal sem črto. Takšno brez vijug, v popolnosti ravno. Ozko, za las široko črto sem zarisal. Takšno, da ne bo motila pogleda nikomur. Nevidno, črto brez barv. Narisal sem črto.

Rad bi

V vsakem trenutku bi jo rad objel, to mojo dušo, v vsakem trenutku bi se rad poigral s kamenčki, ki jih čisti tok duše, tok življenja. Vsa radost, ki se nahaja znotraj mene, mojega telesa in mojih čustev je tista, ki budi v meni hrepenenje za še več. Rad bi poiskal čisti izvir življenja; tisto čisto esenco, ki v meni neti iskro in globoko hrepenenje. Rad bi se zabaval z gorami, si jih podajal in med njimi poplesaval. Rad bi se še bolj napil tistega, s čimer se opijam skozi čas. Rad bi živel zgodbo zgodb, ki je ni živel še nihče; ki se ni dotaknila še nikogar in se nikogar niti ne bo. Rad bi živel popolno resnico resnic, takšno samo mojo, s krili in z nahrbtnikom, takšno, ki me bo ponesla na drug konec sveta med iskalce in tiste, ki so našli svoj odtenek zgodbe.
Rad bi živel ljubezen, takšno brez prikazni in nasvetov; ljubezen odpeto in razigrano, skozi čarobne leče radosti in smeha Takšno z nahrbtnikom. Celovito, razigrano. Prešerno in uglašeno, polno vsega. Pojočo in takšno brez zadržkov. V vsej svoji luči žarometov, kjer se poigrava neskončno število škratov in škratinj. Takšno z nasmeškom.
Ljubezen brez zadržkov, iskreno in prekrito z nešteto zvezdami. Odeto v neskončne poljane žadu in pesmi. Takšno… V vsej svoji luči. Z nasmehom, nahrbtnikom in razigranostjo.
In v ves ta moj nahrbtnik bi se dal, dal bi sebe. In vso mojo in moje. Čisto vse, kar prinašam s sabo in kar bom prinesel. Dal bi v njega rožnati svet in razgibane podobe tistega, kar prihaja, da bi se lahko z njim podal na pot pet pesem in iskat naju.
Da, vanj bi dal naju, mene in tebe, draga moja. Dal bi vanj naju. Takšna kot sva in takšna kot postajava. Brez vseh fresk in frnikul. Točno takšna kot sva. Oba.

Zahvala

Sveti trenutek je vsak trenutek, ki ga živimo, draga bitja svetlobe. Rad z vami delim to lučko, ki je z mano in v meni, rad z vami kramljam. Ljubim vas. Pomen vaših življenj mi je neskončno velik. Zelo sem vesel, da sem prišel na ta sveti planet raziskovat svobodni izraz in so-ustvarjanje resničnosti. Zelo rad z vami soustvarjam, pa kar koli že to je, rad opazujem lučke, kako se mešajo in ustvarjajo nove izraze in nove resničnosti. Zelo lepi smo v tem kar počnemo. Zelo rad sem z vami, na tem svetem planetu. In hvala, da ga delite vi z mano.

Zakon privlačnosti

Danes sem prišel do spoznanja, ki bi ga rad delil z vami, dragi prijatelji. Vsaka naša misel je obdana z nekim namenom, ki izvira iz naše predstave o resničnosti. Bolj je zakoreninjena predstava o tem kako resničnost deluje in kako vidimo mi sebe v njej, močnejši je namen. In močnejši je namen hitreje se stvari preselijo iz nevidne oblike v vidno, iz nevidnega sveta v vidnega in postanejo resnične fizične stvari in dogodki.
Vse kar obstaja in vse kar nas prežema smo si ustvarili sami, vse smo sami priklicali v svoje življenje. Vse tisto, kar je dobro in tudi vse tisto, kar je slabo. Naše razmišljanje o stvareh in dogodkih jih je priklicalo, v nas je zbudilo magnet, ki je vse to potegnil v naše življenje. Zelo je pomembno to o čem premišljujemo, zelo pa je tudi pomemben način na katerega o tem premišljujemo.
Če se obdamo z dogodki in stanji, ki znotraj nas prebujajo strah, premišljujemo o strahu, po drugi strani ga pa tudi privlačimo v obliki stanj in dogodkov, ki znotraj nas prebujajo strah, če se obdamo z dogodki in stanji, ki v nas prebujajo občutek obilja, premišljujemo o obilju na pozitiven način kar potem privlači v naše življenje obilje in če se obdamo z dogodki in stanji, ki v nas prebujajo občutek revščine premišljujemo o pomanjkanju kar potem privlači v naše življenje revščino.
Vendar pa niso pomembni dogodki in stanja, ti so le toliko pomembni, ker znotraj nas prebujajo čustva, ki potem v trenutku začnejo privlačiti v naše življenje dogodke in situacije, ki bi zadovoljile potrebo po teh čustvenih stanjih. S tem, ko prebudimo znotraj našega telesa kakšno čustvo, neodvisno od tega ali je stimulacija prišla od zunaj ali znotraj, ga v trenutku ponudimo življenju na razpolago v obliki tega kar potrebujemo, v obliki naše želje za stanjem, ki ga hočemo doživeti in življenje se v hipu odzove z dogodkom ali stanjem, da bi to našo željo zadovoljilo.
Močnejše je čustvo znotraj nas, ki se je prebudilo in bolj se ga oklepamo, bolj pritegnemo v svoje življenje stanja in dogodke, ki še bolj zadovoljijo našo potrebo po tem čustvu, ki ga že tako ali tako čutimo. Če smo torej globoko žalostni in v tej žalosti vztrajamo se vedno najdejo razlogi, da vedno znova podoživljamo to žalost … vse do tedaj, ko nam ta žalost več ni pomembna. Potem pa jo nadomesti tisto čustvo, s katerim smo se zamotili ali jo nadomestili. Bolj se krepi potreba po tem novem čustvu, bolj nas obdajajo dogodki in stanja, ki to čustvo vnašajo v naše življenje.
Konec koncev je le pomembno, da smo v življenju srečni in če življenju ponudimo čustvo sreče na razpolago kot del našega čustvovanja, nas začne življenje oskrbovati s stanji in dogodki, ki v nas budijo občutek sreče.

O resnici

Danes bi rad pisal o resnici. Veste dragi moji prijatelji resnica je kot gnezdo iz katerega se vali ptičji zarod. Je kot jutranja sapica na kateri plavajo nežna krila malih ptičkov, ki se igrajo v prvih sončnih žarkih. Je razposajena in igriva, le priložnost ji moramo dati. Velika večina ljudi pa misli, da je morda resnica le preveč resna kar je pač res(nica) in jo je potrebno jemati preveč res(no).
Dragi moji temu sploh ni tako. Resnica je igriva in vesela, je razposajena in vedno, ko stopi skozi vrata pogleda levo in desno in se šele takrat odloči kateri svoj izraz si bo nadela. Dostikrat sicer ne posluša in se ujame v igre resnobe ter zateži sama sebi in vsem ostalim, ki jo poslušajo, vendar pa zna tudi biti zelo zabavna in preprosta.
Ko vstopimo v prostor jo je le potrebno vdihniti in dihati z njo skozi vse naše telo in šele potem se je potrebno odločiti v katero smer naj z njo uberemo. Vendar pa so stvari na svetu zelo sproščujoče in pristne, če na njih gledamo tako. Nobena resnica še ni bila tako resna, da se nismo mogli več od-resniti. Če smo to seveda želeli, kajti vsak od nas ima svobodno voljo in mu je popolnoma dopuščeno, da se začne premikati po stezi po kateri si to želi. Jaz izbiram resnico vedrosti, svobode, odrešitve in ljubezni.

Razsvetljenje

In končno se mi je posvetilo tisto, kar je že tako dolgo svetilo v moji duši in moji bližini. Postal sem free, svoboden navlake iz preteklosti :)

Vsakemu svoje

Bodi iskren dragi moj, ne predajaj se obupu zaradi katerega ti ne bo nič boljše, le slabše ti bo. Ne pozabi, da si božansko bitje, ki hodi po božanski poti. Vse luči stvarstva so uperjene v tebe.
Dragi Tomaž, moj način gledanja nate je natančen in ne bo se spremenil nikoli. Vedi, da si priskrbljen tako materialno kot moralno le izpustiti moraš. In sedaj je čas, da izpustiš vse stare vzorce in bremze, ki te držijo nazaj, čas je, da zakoračiš v nov svet, v novo Zemljo. Vedi, da je zate poskrbljeno.
Žalost in togota, ki ju občutiš sedaj ti kažeta tvojo pravo veličino. Dragi moj, čas je, da vse to izpustiš in začneš leteti na novem nivoju zavesti. Čas je dragi moj, zares je čas, da pojdeš raziskovat svoje Elizejske poljane na čisto nov način, na način, kot si ga do sedaj niti nisi predstavljal.
Gonilo tvoje zavesti se bo spremenilo iz tančice preteklosti v sonček sedanjosti, trenutka tu in zdaj. Bodi hvale vreden nosač lučke svobode, ki jo prejemaš sedaj skozi tvojo korensko čakro in poleti tja, koder ni letel še nihče. Sveti s svojo lučjo, razsvetljuj vse tisto, kjer je temno. In ne obupaj, ne obupaj nikoli, kajti vse ima svoj namen, tako zate, kot za druge, ki so vpleteni v odnos s tabo. Si mogočen učitelj luči, skozi katerega prihaja ogromen žarek svetlobe s katerim svetiš in razsvetljuješ. Sveti torej, razsvetljuj in naj so angeli stvarstva s tabo za vedno.

Čas je fant moj, čas

Ključ resnice je zgodba zgodb, ki govori o nastanku vesolja. V vsaki resnici je nekaj neresnice, saj je odvisno od perspektive s katere kdo gleda nanjo. Ko nas je strah, najbolj strah, si začnemo resnico predstavljati po svoje, jo krojiti svojim potrebam pogleda na resničnost. Bolj nas boli odznotraj, bolj se odzivamo na željo po spreminjanju resničnosti.
Vsaka taka resničnost je pristna in dobrodošla, saj je v njej nekaj resnice, ki nas je pripeljala do tja kjer smo in nas bo peljala še naprej v naše raziskovanje sveta. Ta resnica je ključ ljubezni, ljubezni do sebe. Vsak od nas je ima nekaj v sebi, le poiskati jo mora.
Vsak od nas je od trenutka do trenutka ranljiv in prav je tako. Ranljivost nas dela človeške, dela nas ljudi. Pokazati se v svoji pravi luči, kot človek… Da, to je pravo bistvo resnice, pravo bistvo trpljenja – čustvena navezanost, želja po odpuščanju samemu sebi zaradi nečesa, kar niste storili. Kako pa naj si odpustim, ko pa tega nisem storil?
Seveda nisem, saj niti nisem bil tam. Bil sem drugje. Bil sem na planetu, ki se mu pravi izolacija, osama od vsega kar ti ponuja življenje. Zaradi nečesa si se izrinil na obrobje življenja, prenehal si živeti in začel si objokovati tisti žar življenja, ki je znotraj tebe obudil resnično čutenje resnice. Fant dragi, vzami se v roke in odpotuj med zvezde, odpotuj tja koder ni hodil še nihče pred teboj. Zazri se v oči popolne resnice, kjer ni trpljenja, kjer ni odrešenja, saj niti ni bilo nobenega dogodka. Pojdi v smeri čarovnije in potuj v kraje, kjer se dogajajo čudesa, kjer je resnica drugačna, takšna, kot si jo sam želiš. Ne nasedaj notranji realnosti ega, ne slepi se z močjo uma, ki je tako vsemogočen, ko se postavi na bojišče pogorišča. Dragi moj, pusti, da stvari odplavajo od tebe, ne oprijemaj se jih. Ne sedaj, ne v preteklosti. Pojdi, dovoli, da gre, da odpotuje. Ne obračaj se nazaj. Bodi samo zgodba za sebe in ne obračaj se nazaj.
Si močan, trden bojevnik, ki se je odprl bolečini, ki se je odprl bolezni. Sedaj nisi ranjen, nisi bolan. Si le tisti, ki je izkusil togoto, bolečino z namenom, da le-ta odide in se ne vrne nikoli več. Si močan bojevnik luči, ki je poleg vsega še pogumen. Bravo, bojevnik luči, bravo! Le tako naprej…
Hodi, od sedaj naprej hodi le po svoji poti in ne pusti se zavesti tistim resnicam, ki te hočejo zavesti. Si pogumen in čas je, čas je da začneš hoditi po svoji poti!